Duolingo je aplikacija za učenje tujih jezikov. Učenje je zasnovano kot igra: rešuješ kratke vaje, zbiraš točke, pokalčke in kristalčke, napreduješ po stopnjah in ohranjaš dnevni niz – streak. Moj trenutni je 1464 zaporednih dni.

Aplikacija mi gre že neizmerno na živce – umetni zvoki, ki naj bi te spodbujali in nagrajevali, grafične animacije, ki naj bi počele isto, a, vsaj pri meni, dosegajo ravno nasprotni učinek.

Vendar kljub temu vsako jutro znova rešim vajo iz francoščine. Vztrajam, čeprav se mi zdi, da se moje znanje francoščine nič ne izboljšuje. Vztrajam, kljub temu da ne poznam niti enega človeka, ki bi se naučil katerega koli jezika z Duolingom. Pravzaprav sem jaz začela z ruščino – prišla do konca tečaja, ruskih besed pa znam samo nekaj – tiste, ki sem jih znala že pred začetkom tečaja.

Neizmerno težko se je odreči streaku. 1464 dni.

To bi pomenilo prostovoljno zavreči ves svoj trud, ki ga že toliko časa vlagam v to početje. V početje, za katerega verjamem, da je učenje. Čeprav vem, da nima nobenega opaznega haska. Tu sploh ne gre več za francoščino. Gre za nekaj zelo človeškega.

Težko opustimo stvari, v katere smo že veliko vložili, tudi kadar ne verjamemo več, da nam koristijo. Navadimo se svojih rutin, nanje se navežemo in jih sčasoma začnemo doživljati kot del sebe.

Zato se lahko vprašamo: pri katerih svojih »duolingih« vztrajamo samo zato, ker smo vanje vložili toliko časa? Kaj počnemo iz navade, čeprav nam ne prinaša več tistega, zaradi česar smo sploh začeli? In čemu bi se bilo morda vredno odpovedati, čeprav bi s tem prekinili svoj dolgoletni streak?