»Začela sem zbolevati. Dobila sem kronično vnetje želodca. Moder zdravnik me je vprašal: »Gospa, ste vi srečni?« »Jasno, da sem,« sem mu zatrdila. »Vaš želodec ne pravi tega. Če ga hočete pozdraviti, se morate iskreno pogovoriti s seboj.« In sem se, prvič v življenju tako zares. Šla sem na sprehod in jokala. Kajti morala sem si priznati, da nisem srečna. Da najin zakon ni tisto, kar bi moral biti. Da je moj scenarij neuresničen v vseh točkah, razen v čudoviti deklici, ki me je osrečevala od dneva, ko sva jo spočela. Spoznala sem, na tistem dolgem samotnem sprehodu, da moj mož ne bo nikoli postal to, kar bi jaz hotela. In da bom zato kar naprej bolna. Kajti telo je naša poslednja oaza resnice, vem zdaj, takrat pa sem to že slutila.« Manca Košir, Manj je mene, bolj sem jaz, str. 82
Za vsako izmed nas velja isto. Preden gremo k zdravniku na še en pregled, na še en poseg, po še en recept, preden se vpišemo na še eno jogo, na še en pilates, še en jogalates, se vprašajmo »Sem srečna?«
Samo poiskanje resnice v sebi bo prineslo hormonsko in s tem življenjsko ravnovesje.
In ja, Manca Košir – manj je je, bolj mi je všeč.