Kraj dogajanja: vrt pred hišo v Kostelu

Čas dogajanja: srednje zgodno jutro v avgustu 2024, v Parizu potekajo olimpijske igre

Trajanje dogajanja: manj kot minutni prizor

Nastopajoči: Natalie (jaz), Aleš (moj mož), Ginger (naš oranžno-tigrasti maček), navadna kmečka lastovka

• Inverzni opis dogodka v petih prizorih:

Prizor 05, tj. finalni prizor: Natalie in Aleš osuplo, srepo, z gnusom gledata Gingerja, čeprav Natalie zakriči, pusti!, maček ne popusti. S celim telesom, čvrsto stisnjenimi zobmi obstane v trenutku, ne dovoli nobenega povratka. Aleš reče, itak je prepozno.

Prizor 04: Maček se gibko, hitro, neslišno spusti po lesenih stopnicah navzdol, ustavi se pod njimi. Deloval je agilno, stoprocentno v svojem felinskem instinktu, ampak naleti na oviro človeškega odpora.

Prizor 03: Aleš reče, fak, Ginger je šel gor po stopnicah.

Prizor 02: Zaslišijo se glasni udarci ob steklo, ki si hitro sledijo. Lastovka se zaletava v steklo velikega panoramskega okna na ganku. Natalie reče, pa kako so lahko tako glupe, da noter znajo, ven pa nikoli. Zdaj se bo v nedogled zaletavala v šipo, kot da se je izgubila v labirintu. Aleš se premakne, da bi jo šel reševat, ko se obrne, že mora izgovoriti tekst iz prizora 03.

Prizor 01, tj. začetni prizor: Natalie in Aleš sedita na vrtu pred hišo, pila bosta kavo, mirno jutro je. Narava jima kaže svoj lepi obraz – jutranje poletno sonce že greje, ampak ga prijetno regulira hladna senca goste krošnje zelenih listov magnolije.

• Razlaga dogodka v luči ahimse:

Jutro se jima začne idilično, dokler ne prileti lastovka – verjetno je hotela poloviti jutranji mrčes –, ki skozi odprta vhodna vrata zajadra v notranjost ganka in se začne obupano zaletavati v veliko panoramsko steklo. Bistveno hitreje kot Natalie in Aleš, povsem neopazno, neslišno, bliskovito hitro reagira maček Ginger. Lastovko osvobodi na svoj mačji način. Natalie takoj pomisli: v naravi ni nobene ahimse. Maček se ji zagnusi, na brzino jo prešine, da bi se ji verjetno manj, če bi ujel vrabca. To se ji zazdi malo superficialno in hinavsko. Vitke črne lastovke z iridescenčno modro so naravnost hipnotične s svojim geometrijsko dovršenim dolgim repom, zato ji njihova smrt zbuja bistveno več sočutja kot smrt nekega rjavo-sivega in dolgočasnega vrabca. In potem pomisli še, da se ji maček sigurno sploh ne bi zagnusil, če bi med svojimi ostrimi zobmi stiskal miš ali podgano. V tem primeru bi ga še izdatno pohvalila – čeprav bi šlo za identično dejanje istega akterja, samo žrtev bi bila druga … Natalie zato pomisli, da v naravnem redu ni nobene ahimse. Brez milosti teptamo, žremo drug drugega.

Ahimsa je koncept iz jogijske filozofije, prva izmed petih moralnih zapovedi, s katerimi se začenja praksa joge in ki jim mora slediti vsak praktikant joge. Narekuje nam, da ne povzročamo škode ali nasilja. Načelo ahimse poudarja spoštovanje do vseh živih bitij in se mora odražati v vseh naših dejanjih, mislih, besedah. Spodbuja ljubeč odnos do sebe in do drugih, harmonično sobivanje. V jogijski praksi se prakticira tako fizično (v izogibanju poškodbam med vadbo asan – vsaka praksa nam mora koristiti, ne škoditi) kot mentalno in emocionalno (preprečevanje negativnih misli, čustev in besed). Ahimsa je izhodiščna smernica za doseganje notranjega miru in duhovne rasti.

Maček je pravkar ubil lastovko, harmonično sobivanje s ptiči ga ne zanima. V naravi se vrti cikel življenja in smrti, znotraj katerega velja med živalskimi vrstami določen naravni red (ki nima tako lepega obraza). Ko maček požre ptiča, je to običajni element naravnega prehranjevalnega cikla, in v tem ne gre iskati ahimse.

Zapoved ahimse ne pravi ne ubijaj – kar pa tudi ne pomeni, da lahko ubijaš –, ampak zapoveduje nenasilno, neškodljivo mentalno držo za praktikanta joge. Ahimsa je priložnost za osebno refleksijo in osebni odziv na vsako takšno situacijo. Verjetno ima Natalie pravico do občutenja gnusa in prezira, ko vidi z dragim whiskasom nažrtega mačka požreti lastovko. Nima pa pravice misliti, da maček ne sme loviti ptičev. S kupovanjem drage mačje hrane ne more izničiti plenilskega mačjega nagona in njegove potrebe po lovu. Vse, kar lahko stori, je, da se večkrat spomni zapreti vhodna vrata in tako prepreči vletavanje ptic na gank. Praksa ahimse pomeni sprejemanje naravnih zakonov in zavestno iskanje načinov, da živimo v skladu z njimi.

Olimpijske igre v Parizu so še vedno v teku.

(Omemba olimpijskih iger v Parizu je v tem pisanju namerna. Ahimsa je velik izziv predvsem, kadar trčimo ob drugačnost – takrat je to priložnost, da z njo pokažemo veličino svojega duha. Čeprav je težko reči, katera izmed olimpijskih boksark je maček in katera lastovka, je ahimsa zanesljivo varno izhodišče pred vsakim udarcem. Fizičnim, verbalnim in mentalnim.)