Najstarejše jogijsko besedilo, Patnjalijeve Juga sutre, omenjajo asano le na dveh mestih, vendar ne v današnjem pomenu, ko razumemo vadbo joge predvsem kot vadbo telesnih položajev.

Sedeče asane

Prvotni namen sedečih asan, ki so jih prakticirali jogijski modreci ali rishiji, je bilo vzdrževati fizično telo in notranjo energijo v zdravem ravnovesju. Asane so razvili šele indijski menihi pred nekaj stoletji iz gole potrebe – njihova praksa sedeče asane je namreč imela negativne posledice. Zaradi stroge samokontrole, s katero so hoteli obvladati svoj um in doseči samadhi, odrešitev, so živeli zelo asketsko – jedli in pili so v zelo majhnih količinah le enkrat dnevno, spali le nekaj ur in vsak dan večino časa presedeli v meditaciji.

Ničesar preveč, ničesar premalo

Tudi preveč askeze škodi – sedeč način življenja je menihom začel povzročati bolezni, ki so ovirale njihovo meditacijo. Namerno so zavračali aktivno fizično vadbo telesa, ker bi jih utrudila in povečala njihovo potrebo po hrani in pijači. Zato so razvili asane – telesne položaje, s katerimi so zagotovili vadbo tudi za vse notranje organe in žleze, s čimer so se izognili neželenim učinkom fizične vadbe.

V skladu s sodobnim življenjskim slogom asane vadimo bolj z namenom razgibavanja in utrjevanja mišično-skeletnega sistema. Vendar ne smemo pozabiti – vidne spremembe na fizičnem telesu so zgolj stranski učinek redne vadbe joge, glavni cilj ostaja nespremenjen – iskanje psihofizičnega ravnovesja. Zato je za nas še vedno uporabna stara definicija asane iz joga suter – sthira sukham asanam – asana naj bo močna, a udobna.

Kakor vse drugo, kar počnemo v življenju. Ničesar preveč, ničesar premalo.