torek, 7. 1. 2025

Ljubljansko jutro

Zadnje pol leta si trikrat na teden budilko nastavljam ob 5.20. Danes sem prvič zaspala nazaj in se zbudila ob 5.48. Dvanajst minut do začetka online hormonske joge. Punce me ne smejo čakati. Seveda je dvanajst minut za hitro kopalnico in oblačenje dovolj časa, da priklopim še računalnik in preverim zorni kot kamere – nočem, da mi pri stoječih vajah v kadru manjka cela glava ali še več telesa. Saj to ni nič hudega, ampak zgleda pa malo idiotsko in zelo amatersko. Ne vem, zakaj sicer vstajam toliko prej, ampak jaz nikoli ne smem biti v naglici, ker naglica mene živcira. Tako mislim že celo življenje.

Hormonska joga je sistem, ki zahteva samodisciplino. Morda se nekatere ne prijavijo že zato, ker se dobro poznajo in vedo, da ne bodo zmogle rednosti, ki jo vadba zahteva? Po zaključku, ko se že poslovim in izklopim kamero, običajno v kotu zaslona piše 6:28. Torej manj kot pol ure. Ni treba veliko, da je energija v telesu in glavi že popolnoma drugačna!

misli.

Ostala sem še na blazini in začela listati knjigo, o kateri se bomo danes zvečer pogovarjale v bralnem kubu. Moram jo še malo osvežiti, ker meni vsebina, imena, marsikaj hitro pobegne. V moji glavi ne preživi prav dolgo veliko napisanega. Samo fragmenti. Inteligentni. Duhoviti. Pretresljivi. Zabavni. Ironični. Sarkastični. Lepi. (No, meni se zdijo taki.) V knjigo vedno zatikam samolepljive barvne listke, s katerimi označujem zanimive dele. Pogosto so mi pri drugem branju nezanimivi in se potem sprašujem – le zakaj sem si to označila? Danes se me je dotaknil stavek, ki me prej ni zdramil: misli, ki se mi pletejo po glavi, me zastrupljajo, z njimi sem sam. Vem, da je vsak od nas tukaj ujet v svojem peklu. To so besede sirskega begunca. Ni si težko predstavljati, da so misli, ko ti enkrat vzamejo vse in ponoči sediš v natrpanem čolnu kot ubežnik sredi morja, res čisto vse, kar imaš. Težje si je predstavljati, kako zelo to velja tudi sicer. Tudi kadar nas nič ne ogroža in imamo vsega polno rit, je enako. Misli, ki se nam pletejo po glavi, nas določajo. Nas postavljajo v pekel ali v raj. Ergo, veliko več bi se morali ukvarjati s svojimi mislimi. Naše misli rabijo skrben trening. Da ostanemo v normalni kondiciji, ko nas doletijo slabi življenjski momenti. 

Potem je od Barbare priletel SMS. Ni tko nenaporna tale joga. Dva tedna je bila bolna. Prva vadba po bolezni zagotovo ni nenaporna. Okoliščine lahko hitro spremenijo naše misli. Priletel je še en njen sms. Zunaj je 12 stopinj.

vrane.

Zato sem šla pit kavo na balkon. Ljubljanska jutra zame niso taka kot naša kmečka. Mestna jutra imajo na sceni vrane. Barbara jih zadnje čase pogosto omenja. Ona pravi, da je ogromno vran, in čudi se, kaj se ti ptiči vse grejo. Jaz se iz Ljubljane spomnim samo golobov, ki so mi gnezdili in srali po francoskem balkonu pred spalnico. Podirala sem jim gnezda in metala stran njihova izvaljena jajca. Golobica je hodila nazaj žalovat. Ni mi bilo vseeno, ampak nisem hotela imeti golobnjaka na balkonu. Zdaj golobov ne vidim. Samo vrane, ki preletavajo parkec pred stolpnico v nepravilni formaciji oziroma meni nerazberljivi formaciji. Glasno krakajo. Zadržujejo se nekje na višini desetega štuka našega bloka. Kar visoko, pomislim. Dajejo vtis, kot bi bile pred začetkom neke važne akcije, današnje dnevne naloge. Opazim, da ima jata okoli sebe oddaljene satelite. So to vrane izvidnice? Nenadoma opazim črno pikico, približa se in se spremeni v črno vrano, ki se zlije s svojo jato. In druga vrana se spremeni v pikico, ki se oddalji z drugega konca jate. Potem se združba naenkrat dvigne in umakne nad streho bloka. Sivo oblačno nebo pred mojimi očmi ostane brez ptičjega vzorca. Mimo v presledkih, tiho, brez oglašanja, prileti samo še kakšen posamezni vranji dron. Spomnim se kormoranov s Kolpe. Letijo v formaciji črke V, njihovo oglašanje (beri dretje) je kot energično tarnanje. Mogoče se med seboj važijo, koliko rib je kdo požrl? Kormorani niso vrane.

kdo se boji črnega moža.

Iz bloka izstopita visok oče, pokrit z modro kapo, ki pred sabo potiska moder voziček, in mali sin. Uuuf, dons je pa toplo, reče. Sinko zakašlja (tisti zimsko bolno kašljanje malčkov, spomnim se ga). Oče reče, hodi samo po poti. Po ta dolgi greva, da bova srečala punce. Sem rekel, da samo po poti, ne na travo.

Mali s trave zavpije kdo se boji črnega moža! Ti se ga bojiš, se v smehu dere fotr in z vozičkom suva proti malemu. Dojencelj v vozičku se zakrohota. Trio dobre volje stopa po ta dolgi poti proti vrtcu.

kettlebell.

Moj pogled vzame slok mladec, ki hodi mimo zelo pokončno. Vidim, da levo roko drži v komolcu upognjeno z dlanjo za glavo. V dlani drži črn kettlebell. Aha, hoja za trening drže in moči. Kakšne petnajst kilc si je natovoril, ocenim. Čakam, ali bo preprijel kettlček v desno roko. Ne. Prej izgine za vogalom bloka, ki je bil nekoč samski dom. Vprašam se, kam gre. Koliko časa bo hodil z upognjeno in obteženo levo roko? Kaj misli, da misli, da si s tem koristi? Ali si koristi? Gre tako z upognjeno obteženo levo roko vse do službe? In šele za nazaj domov nastrada njegova desna roka? Mogoče ne. Mlad milenijec je in ziher je hedonist. Oni delajo samo včasih. Vmes živijo pri starših in skrbijo za svoje bicepse, deltoide in romboide. Pomislim, da bo zvečer šel v prostor, ki se mu navadno reče fitnes, za te fante je pa to posvečeni hram telesne lepote, zdravja, moči in pameti. In imel bo kaj povedati. Musklfibr v levi nadlakti, rami in lopatici bo sigurno zamolčal?

rumena.

Zdaj iz bloka izstopita ženska v rumeni bundi in deklica. Ugotovim, da sta to punci, ki ju čaka prejšnji trio. Mama nese v rokah dva para gumijastih škorenjčkov. Iz leve roke ji pade rumen škorenjček. Jebemti. Se zasmeje, se skloni in ga pobere. Pred vrtcem se družina sreča in izgine skozi steklena vrata. V skupino bodo ti otroci danes prinesli veselo energijo, pomislim.

Vsak dan zjutraj izberi svoje misli.

(Vrana, kettlebell, kdo se boji črnega moža, hormonska joga, rumena ali črna – so v resnici naše misli.)

Še posebej natančno določi misli, ki te danes ne smejo (več) spremljati.