Kako to, da je slikar Henri Matisse trdil, da uživa v vseh stvareh in da mu ni nikoli dolgčas?

Bil je zavzet, produktiven ustvarjalec, delal je cele dneve. Njegovi modeli so tarnali, da človek hoče stalno slikati, tudi ob vikendih. Še ko je v starosti zbolel za rakom in ni mogel več stati in slikati ob slikarskem stojalu, je nadaljeval z ustvarjalnim delom.

Razvil je svojo tehniko “risanja s škarjami” (cut-outs) in rekel, da zdaj ustvarja lepoto iz ostankov: leže v postelji je izrezoval barvne papirje v oblike rastlin, figur in gibanja. Takrat sta iz ostankov nastali tudi Modri akt in Polinezija, danes ikonični lepoti, za kateri nihče več ne reče, da sta iz »ostankov« …

Kako to, da Matisse kljub stalnemu delu ni nikoli trpel za izgorelostjo?

Imel je svojo skrivnost, ki ga ni resetirala samo ustvarjalno, ampak celostno.

Slikal je dopoldne, po kosilu si je privoščil mediteransko jogo, potem pa je spet slikal do poznega večera.

Mediteranska joga je pravil svojemu popoldanskemu dremežu. Danes mu strokovna literatura reče tudi power nap, prekinitveni spanec ipd.

Če si znamo vzeti majhno, a 100 % prekinitev med delom, ki nas resetira fizično in mentalno, lahko prenesemo veliko več delovne obremenitve. Ki celo vodi v srečo, ne v izgorelost.

Tudi če ne moremo nemoteno zakinkati v pisarni, imamo na voljo še druge načine namerne prekinitve svoje »živčne nastavitve«. Zavesten dih, gib, dotik …

Ujetost v delo na frekvenci, ki jo vodi in določa nekdo drug, dramatično poveča verjetnost za izgorelost.

Opozorilo

Mediteranska joga nima učinka, če svojega dela ne maramo in mu nismo srčno, strastno predani.