»Pojej špinačo! Saj si videla Popaja in Olivo, kako jo jesta in sta zato močna,« je mene vedno bodrila babica, ko sem bila majhna. Zastonj. Brez haska. Bila sem ena tistih, na katere zeleni zdriz na krožniku ni imel nobenega apela, kaj šele privlačnega.

Ker so avtorji stripa Popeye (1929) želeli promovirati uživanje zelenjave, so liku pripisali nadnaravno moč zaradi uživanja špinače, ki ima izjemno vsebnost železa. Popkultura je bila tista, ki je močno okrepila javno zavest s špinačo kot simbolom super izvora železa, ne kakšni znanstveni podatki.

Priznam, da me je kot neljubiteljico špinače neizmerno zabavalo, ko sem v srednji šoli prvič slišala, da naj bi neki raziskovalec pri zapisu vsebnosti železa v špinači naredil napako. Ker se je zmotil za eno decimalno mesto, so špinači pomotoma pripisali 10-krat višjo vsebnost železa.

Jasno je, da se tudi znanstveniki lahko zmotijo. /Pravijo, da se to sploh ne dogaja tako redko./ In če se motijo znanstveniki, kaj vse si šele lahko izmisli en Popaj?

Še najbolje se je vprašati – kaj vse verjamemo in mislimo, ne da bi se prepričali, ali je to res ali ni? Podatkom, ki so nas jih naučili v šoli in smo za zapomnjenje dobili tudi bolj ali manj dobro oceno, smo večinoma pridno verjeli, jih sprejeli kot dejstva, ki jih nismo nikoli preverili.  

Zdaj pravijo, da originalne napake v raziskavah o železu v špinači ni nihče zares našel, tako je tudi mit o nečastni decimalni napaki počasi propadel. Zgodba o decimalni napaki menda ni nikjer dokumentirana, zgodnje analize naj bi bile izvedene korektno, »napaka« se je verjetno rodila kot anekdota, ki je delovala prepričljivo, zato se je med ljudmi hitro razširila – od nekdaj imamo radi ne samo novice, ampak tudi kontranovice.

Popaj ostaja star simpatičen mornar in ne vem, ali danes risanko še predvajajo otrokom, špinača pa naj bi imela samo 2,7 mg železa na 100 gramov sveže oblike špinače. To pomeni, da ga imajo na primer blitva, listi peteršilja, zeleni šparglji, leča, fižol, čičerika in sušen paradižnik precej več.

Znanstveniki so tudi ugotovili, da ni toliko pomembna vsebnost železa, kot je bistvena njegova absorpcija, torej kar telo lahko dejansko uporabi. V ta namen je potrebno dodajanje vitamina C (na primer limone ali paprike), ki poveča absorpcijo železa. Če bi Popaj pil tudi limonado, bi mi to vedeli že zdavnaj, kajneda.

Ne, res ni vseeno, kdo programira naše védenje – popkultura, urbane legende, zdravniki, znanstveniki, zdravilci, babice itn. – vsi smo zmotljivi.