
četrtek, 09. 01. 2025
svadhistana.
Mirna noč s spancem, ki me je zelo spočil. Verjetno zaradi včerajšnje večerne relaksacijske prakse – udeleženci mi pogosto rečejo, da ob sredah po vadbi spijo kot ubiti. To me veseli. (Da spijo, ne da bi bili ubiti.) Delali smo za svadhistano, drugo čakro, in ustvarili sproščenost s pomočjo koncentracije nanjo. Vidim, da je klima klasično januarska /novo leto, nov začetek/, ker jih je bilo včeraj spet precej večje število na vadbi. Lepo.
Zjutraj sem se spomnila sanj, ki so se mi odvile zelo živo in zabavno.
bazen.
Bila sem ob bazenu, za katerega se je izkazalo, da je iz moje osnovne šole. Naša prostorna šola je bila zgrajena v komunističnih časih (s samoprispevkom občanov in lokalnih podjetij), zastavljena res premišljeno, grandiozno. Imeli smo olimpijsko veliko telovadnico z lepim parketom (morali smo telovaditi bosi, to nam je šlo na živce) in ogromno tribuno za gledalce. Imeli smo asfaltirano zunanje igrišče s prometnim poligonom in pravimi semaforji, na katerem smo se učili voziti kolo po prometnih predpisih (in na katerem sem fasala najhujšo buško v življenju, ko me je v tretjem razredu med lovilcem sošolec Boris porinil v kovinski drog semaforja, kamor sem udarila z brado. Zobje in notranjost moje lobanje so ostali celi, njena zunanjost pa se je vsa obarvala boleče modro-črno. Borisova mama je morala v šolo na pogovor.) Imeli smo zobozdravniško ordinacijo s svojo šolsko zobozdravnico (takrat bi nam bilo popolnoma vseeno, če je ne bi bilo, ampak danes mislim, da indicira precej visok zdravstveni standard). Imeli smo pravi snemalni studio s penasto izoliranimi stenami, kjer smo snemali oddaje za šolski radio. Imeli smo veliko avlo z odrom in klavirjem za prireditve. Imeli smo prostorno knjižnico (še se spomnim njenega vonja) in skozi njena notranja okna si spodaj videl malo telovadnico (tam smo po navadi igrali med dvema ognjema; nisem marala, ena sošolka je preveč šutirala). Pred veliko jedilnico (tudi njenega vonja se spomnim, ampak je bil bljak v primerjavi z bibliotekarskim) v pritličju je bil velik in nizek okrasni bazen, v njem so nekaj časa plavale ribe. Bazen je bil pod širokim stopniščem in nezadržno je privabljal pljunke, papirčke, kovance (v vodo so takrat tonile jugoslovanske pare, ne centi). Nobeno opozorilo ni moglo ustaviti te magnetne sile, zato so na neki točki bazen izpraznili. To mi ni bilo všeč. Konec finega ambienta, nije žvaka za seljaka.
tiger.
V sanjah sem šla mimo tega bazena in v njem videla plavati polno lepih, malih oranžnih krapov. Veselo so plavali. Današnji učenci svoje cente raje zapravijo, kot jih mečejo v bazen? Bila pa je zadnja stena bazena grozno prenatrpana z vso mogočo kramo likovnih izdelkov učencev (mi smo za to uporabljali likovni kabinet, prava mala galerija risb in kipcev!). Sredi bazena se je zdaj dvigovala čudna kamnita instalacija – stopnice, ki so se piramidasto ožile, na vrhu je bil postavljen siv Aljažev stolpec z oranžno zastavico. Amaterski izkaz domoljubnosti me je spačil.
Potem sem stopila proti učilnici za fiziko in za mano je prišel nekakšen križanec med gepardom in hijeno, skratka neka precej pritlikava, močna zver. Malo sem se ustrašila, ampak ker je bil nizek, sem z nogo udarila proti njemu in ga zapodila. Žival se je zdrznila in se napotila nazaj k bazenu. Iz učilnice je stopila vesela učiteljica. Kaj ste vse to nasrali v bazen in zakaj imate zveri odprte? Ni dobro za zveri, če so med učenci, sem ji rekla. Med naju je počasi in elegantno stopil lep in visok tiger, z izrazito nobel kožuhom in sijočim oranžno-rumenim vzorcem. Saj to niso šolske zveri. Pridite, tu imamo cirkus, cirkuške zveri so to, pridite gledat predstavo, sploh ni slaba, je rekla.
Vstopila sem v cirkus – njegova okrogla arena z rdečo žametno ograjo je bila v naši nekdanji učilnici za fiziko – in se zbudila.
resnica. satya.
Škoda, da sem se zbudila. Čeprav so samo sanje, so resnične. Zapomni si to.
post sciptum.
Oranžno barvo sanj si amatersko razlagam z včerajšnjim sproščanjem druge čakre. Res veliko vizualizacije z oranžno svetlobo v predel pod popkom smo naredili. Sicer se o pomenu sanj nočem spraševati kaj dosti, čeprav me včasih čudno prestrašijo. Verjamem, da je bolje zaupati življenju – itak je treba pohendlati vse, kar pride vanj.