»Samo če boš znala v naslednjem trenutku vstati in brez obžalovanja oditi od koder koli, boš svoboden človek na tem svetu,« mi je velikokrat govoril oče. Čeprav nikoli v življenju ni vadil joge, njegov nasvet sovpada z jogijskim konceptom aparigrahe.

Aparigraha je zadnja, peta Patanjalijeva jama ali moralna zapoved, po kateri naj se ravnamo praktikanti joge. Pomeni nenavezanost, odvračanje od pohlepa in kopičenja stvari. Ne velja le v materialni, ampak tudi v nematerialni dimenziji. Pameten um lahko takoj dojame, da načelo človeku lahko prinese nič drugega kot svobodo, veliko svobode. Vendar pameten um tudi takoj razume, da je za našo družbo in okolje koncept prezahteven. Mi kupujemo. Mi imamo. In hočemo še več, kupovati in imeti. Tiste, ki zavestno nimajo ničesar, imamo prej za neprilagojene čudake kot modrece.

Nekaj moram narediti z vsemi temi knjigami, si prigovarjam že dolgo dolgo dolgo. Mojo bolestno manijo kupovanja knjig je enkrat že ozdravilo pomanjkanje prostora še v prejšnjem stanovanju. Živeti med kupi knjig, ki gnusno, a spretno lovijo nase umazan prah in se podirajo nate in na majhne otroke, ni praktično, niti varno. Prebereš jih pa v večini primerov tudi samo enkrat. /Umberto Eco je rekel, da je potencial samo v knjigah, ki jih še nismo prebrali, ne v tistih, ki smo jih že …/ Počasi sem nehala brezglavo kupovati knjige in nekaj kupov rešila s selitvijo v hišo, v kateri sem si omislila večje knjižne omare. Ki so bile skoraj polne že ob prihodu v hišo. Še nekaj dokupljenih knjig in zdaj se stara zgodba že nekaj časa nadležno ponavlja tudi v hiši. Ko hodim po kabinetu in se obrnem, z ritjo sigurno sunem v kakšno grmado knjig in vse zletijo po tleh. Nimam prostora za nove omare, knjige moram dati stran. Aparigraha, Natalie, aparigraha.

Vsako knjigo primem v roke in ob vsaki, priznam, neprijetno zaskeli, kaj pa če jo bom še potrebovala ali želela prebrati? Zadnjih dvajset let je sicer nisem, ampak nikoli ne veš.

Na posebnem kupu ob steni so še nekatere moje študijske knjige, ki jih nisem vzela v roke nikoli več po faksu. Torej skoraj trideset let, ampak nikoli ne veš. V rokah držim pet centimetrov debela Manzonijeva Zaročenca, I promessi sposi. Ker mi jo je podarila sošolka s faksa in ima posvetilo, oklevam, kam z njo. Posvetilo je napisala v italijanščini, kaj pa drugega, saj to sva študirali, in njena misel gre v stilu, da je življenje zvezek, v katerega vsakdo namerava napisati neko zgodbo, nazadnje pa napiše nekaj drugega. In da ni hujšega ponižanja kot spoznanje, ki ga človek občuti, ko primerja to, kar je v življenju res napisal, s tistim, kar je hotel napisati.

Oklevam tudi s pismom, namenjenim Jennifer Aniston, ki se začenja takole: Ati, pomagaj, ovca me lovi. Pismo je natipkano v wordu na kakšnih dvajsetih belih a4 listih, pri meni pa so pristali, ker se mi je avtor pisma želel zahvaliti. Pred kakšnimi petnajstimi leti je pred našo hišo v Radovljici s kolesom, ne padel, ampak grdo fuknil mlad kolesar. Skozi okno sem zaslišala zvok udarca, ki ni napovedoval nič dobrega. Na tleh je negibno ležal fant s krvavo glavo. Ko sem prišla do njega, je že vstal. Krvav, potolčen in popraskan. Ker je sicer vedel, kdo je, ne pa tudi, kam gre in od kod je, sem vztrajala, da ga odpeljem v zdravstveni dom. Tam se je izkazalo, da je z njim vse v redu. Ko sem naslednjič prišla domov k staršem, mi je oče rekel, da mi je fant v zahvalo prinesel nekaj, kar je sam napisal. Letter for Jennifer Aniston. Pismo za igralko je pristalo v mojih rokah. Vsa ta leta je ostalo pri meni /na enem izmed kupov mojih knjig/. Pomislim, ali naj poiščem njen naslov in ji pošljem to, že davno napisano pismo?

Ko se znebiš mentalne navlake (dobre in slabe), je preprosto opraviti tudi z materialno. In zato, draga Jennfer, sorry, na tem svetu je bilo pismo, ki sem ga jaz prebrala namesto tebe in ga ti ne boš nikoli prejela.

In zato se mi fučka, če bo v zvezku mojega življenja ogromno neskladje med tem, kar sem hotela napisati, in tistim, kar bom res napisala.

»Samo če boš znala v naslednjem trenutku vstati in brez obžalovanja oditi od koder koli, boš svoboden človek na tem svetu,« si danes ponavljam. Zdaj je v hiši polovico manj knjig. Občutek res ni tako slab /mogoče tudi zato, ker sem skupaj s knjigami eliminirala kar nekaj uležanega prahu/.

Ampak zares svobodna bom šele, ko bom sposobna izpustiti vse knjige.

V vsakem primeru bo nekdo drug enkrat zmetal stran vse, česar ne bom sposobna zmetati sama. Ta primer bo pomenil, da nikoli nisem spoznala prave svobode.