danes sem stara 52 let. pred dvema dnevoma sem telefonirala sošolki iz osnovne šole, ki je tudi praznovala rojstni dan. ugotovili sva, da sva postali že kar veliki.

ma kaj veliki, pomodreli sva že, a nisva? je rekla.

ko sva končali klepet, sem se res vprašala, ali sem v življenju zdaj kaj bolj modra. eno veliko spremembo pa sem z leti (škoda, da ne že prej) počasi res razvila.

veliko bolj zaupam življenju. tudi sebi. spustila sem veliko strahu, ki ga kreirajo tiste mučne projekcije v glavi – kaj bo, če bo / kaj bi, če bi …

znati biti s tem, kar je, tudi če je grozno. znati sprejeti to, kar je, tudi če je zajebano. da ni treba poslabševati danega trenutka s projekcijami vseh možnih razpletov, ne slabih ne dobrih, je bilo zame olajšujoče, kot bi mi z ramen vzeli sto kil (ali s križa, če sem čisto bukvalna, saj me zdaj že dolgo ne boli več).

que será, será, je pela Doris Day v Hitchcockovem filmu.

to ni jebivetrski stav.

to je najmočnejši stav, ki ga v življenju lahko imamo.

danes, ko sem stara 52 let, to vem.

danes, ko sem stara 52 let vam (in sebi) pravim, da dajmo še bolj zaupati življenju.

pomirjujoča modrina me prevzema.

post scriptum

zaupanje je notranja nastavitev, ki nas že v izhodišču razbremeni veliko skrbi. ohranja pozitiven etitjud, voljo, motivacijo. imeti zaupanje, ko nam gre vse dobro, ni prav zahtevno; nanj se moramo opreti zlasti takrat, ko nam v življenju spodrsava. če zaupamo, da se bodo stvari uredile, da bomo naredili vse, kar lahko, povečamo verjetnost, da se bo to tudi res zgodilo. če tega zaupanja nimamo, smo se že v izhodišču prikrajšali za dobro samomotivacijo.

hvala za rojstnodnevne čestitke.

que será, será.