Že dolgo se nisem počutila tako ujeto. Tako prismojeno. Tako talčevsko v suhoparnem, gluhem, mutastem tehnološkem sistemu, ki se je razrasel do absurdnosti. Ko sem hotela nekaj plačati in takoj zatem odpreti bančno aplikacijo na telefonu, sem ugotovila, da se aplikacija ne odziva.

Ker imajo vse korporacije zadnje čase raje, da chatamo z njihovimi AI agenti kot z njihovimi homo sapiens zaposlenimi, s težavo izbrskam neko telefonsko številko. Odzivnik … glasba … pritisnite 1 2 3 4 5 7 … še malo glasbe … čakanje prostega operaterja … še malo (iste) glasbe /dajte vsaj kakšen dober komad namesto poneumljajoče lajne/ … vsi operaterji so zasedeni … TU TU TU … Veza prekinjena.

V drugem poskusu se vse faze klica ponovijo, le da se na koncu res oglasi živ homo sapiens (ali pa samo ne pogruntam, da je to AI agent?). Operater ima hiter odgovor zame. Aktivirali smo vam novo aplikacijo. Lepo od vas, samo da ne dela. Niti obvestili me niste, da imam novo aplikacijo? Smo – v staro aplikacijo smo vam poslali obvestilo. V aplikacijo, ki ne dela, ste mi poslali obvestilo? Da.

Operater ugotovi, da moj telefon ne podpira nove aplikacije, zato moram izbrisati staro in naložiti novo. Poslal mi bo dve kodi. Še prej mu moram povedati svojo davčno številko in e-mail /razumem varnostne ukrepe in bojazen banke, da jih kliče AI hacker, ki hoče suniti moje milijone/. Adijo, srečno, hvala za klic, vam pošljem eno kodo na sms, drugo na mail.

Ko skoraj eno uro ne pride ne prva ne druga koda, kličem tretjič. Spet vse od začetka. Ne vem, kako vi, jaz si v momentih, ki jih nisem nikoli naročila, ampak se čez dan kar sami od sebe zoprno zgodijo, pomagam z dihanjem  … počasen vdih skozi nos/še počasnejši izdih skozi nos …

Med čakanjem vklopim speaker, odložim telefon na mizo poleg sebe, diham, ponavljajoči zvok iz aparata je sicer prisoten, a me ne gane več … Čez nekaj minut se oglasi operaterka. Tudi ona nazadnje obljubi dve kodi. Zdaj se ne pustim naivno odpraviti, z njo bom ostala na liniji. Ne samo dokler ne dobim obeh kod, ampak dokler ne instaliram nove aplikacije in preko nje tudi plačam tisti prekleti račun.

V tistem trenutku po zraku glasno pribrni sivo-rjavkast hrošč. Pristane točno na telefonskem zaslonu – prav tam, kjer se med klicem skrola izpis imena banke. A imate tudi vi kaj smrdljivih Martinov? me je pred nekaj dnevi vprašala frizerka na hrvaški strani Kolpe. Imamo. Preveč. Smrdljivci povsod, zunaj in v hiši, kamor pogledaš, ga lahko vidiš.

Razmišljam, da imajo Hrvati kar simpatično ime za tega smrdljivca, in razmišljam, kako težko se ga človek znebi, ne da bi moral zavohati njegov ostro prediren smrad.

Primerjava vznikne sama od sebe. Banke se človek znebi precej težje kot smrdljivca. Gre pa sigurno za dve vrsti škodljivcev.

Predihavanje je nedvomno dobra manira na mikro nivoju. Na makro nivoju je pa skrajni čas za vprašanje – kdo še hoče biti in ostati bančni talec?