Po merilih naše družbe velja, da smo energični, če že takoj zjutraj pretečemo nekaj kilometrov ali gremo na vzdržljivostni trening k osebnemu trenerju, v službi sklenemo dva do tri posle na dan, opravimo več deset telefonskih klicev, pošljemo in preberemo okoli sto mailov, skuhamo, pospravimo, razvozimo otroke naokoli, sprehodimo pse, starše in še koga, pred spanjem odtečemo še nekaj kilometrov ali dvignemo še nekaj uteži. To velja, če nas ocenjuje okolica, sami pa smo verjetno večino časa bolj ali manj crknjeni. Brez energije.
Joga energijo pojmuje drugače. Sanskrtska beseda P R A N A se v indijski filozofiji nanaša na vitalno energijo, ki je prisotna v vseh živih bitjih. Koncept prane je ključen v različnih indijskih tradicijah, vključno z jogo, ayurvedo in tantričnimi praksami.
Jogijska anatomija ne govori samo o fizičnem telesu, temveč tudi o energijskem – pranamaya kosha. Prana teče po številnih energijskih kanalih ali nadijih, glavni so trije – sushumna, ida & pingala. Moten pretok vodi do fizičnih, čustvenih in duševnih težav. In ja – tudi naša tako značilna in tako pogosta vsakodnevna utrujenost je znak motenega energijskega pretoka.
Od kod prihaja energija v naše telo?
- Z dihanjem.
- S prehranjevanjem in pitjem.
- Iz okolja, v katerem živimo in delamo. Zadrževanje v naravnem okolju je neprimerno bolj pransko polno kot zadrževanje v zaprtih in umetnih prostorih.
- S smiselnostjo naše življenjske poti (dharma) – čutimo, da sledimo svojim sanjam in ciljem, ali nas živcirajo tako služba kot opravila, ki jih imamo? (Verjetno je odveč izpostavljati, kaj izmed obojega nas energijsko bolje podpira.)
Temeljni in najdirektnejši jogijski pristop k uravnavanju energije je pranajama. Ne smemo je preprosto enačiti z dihanjem, ker ne gre samo za dihalne tehnike, ampak gre za ‘vodenje’ in usmerjanje vitalne energije preko diha. Vendar v jogi tudi z asanami, mudrami, mantrami in meditacijo ravno tako uravnavamo svoj energijski pretok. Obstaja deset vrst prane, vsaka ima svojo funkcijo, področje zadrževanja in gibanja v telesu in po telesu. Rednja jogijska praksa je zagotovo tista, ki nas ohranja pravilno energične.
*
Ko se rodimo, podedujemo energijo – prano – svojih staršev in drugih prednikov, v življenju jo potem sami (bolj ali manj uspešno) vzdržujemo, obnavljamo, izgubljamo, zapravjamo … Ko prana dokončno zapusti naše telo, umremo.
Ampak njen vpliv se čuti še dolgo po naši smrti.
Kjer živim, ni skoraj nobenega prometa, ni ulične razsvetljave. Človek se lepo navadi tišine. Redke zvoke, ki jih ustvarja promet, preglasijo sporadični zvoki narave – frfotanje vrabcev, kikirikanje, pasji in lisičji lajež, mačje ženitve, poletno nočno cvrčanje čričkov, septembrski jelenji ruk, šumenje narasle Kolpe. Pri nas je edina disonanca v simfoniji blagih zvokov narave cerkveno zvonjenje, ki se v nekaj urnih intervalih zasliši z drugega brega reke. Sicer je do pred nekaj let nazaj naša vas dolgo imela to izjemnost, da se ni dalo slišati cerkvenega zvonjenja. Na vaškem googlu sem izvedela, da je gospa – recimo ji Nada – po svoji smrti zapustila življenjske prihranke z namenom namestitve električnih zvonov v majhni cerkvi njene rojstne vasi. Nada je vse življenje delala kot čistilka v zasebni zdravniški ordinaciji. En fond svojih prihrankov je zapustila za modernizacijo domače cerkve. Drugega za ograjo okoli pokopališča. Dvakrat se je poročila z istim možem, samo da drugič poročni priči nista bili isti kot prvič. Nada je umrla sama, brez družine. Sina in moža je izgubila že prej. Energijo je usmerjala v bližino svojih ljubih, ki sta bila oba na pokopališču blizu cerkve.
Še danes vsak dan lahko zaslišim Nadino življenjsko energijo, vsakič ko zvoni v turnu na sosednjem hribu.
*
Moj mož vsake toliko časa odpre knjigo, v kateri ima shranjeno voščilnico, ki mu jo je za deseti rojstni dan poslala njegova stara mama. Voščilo je napisano s tisto nostalgično, malo tresočo, spoštljivo pisavo iz prejšnjega stoletja (danes jih ni več, vsi tipkamo). V voščilnici je še vedno posušena štiriperesna deteljica, ki jo je stara mama utrgala za vnuka in mu jo poslala za srečo v življenju.
Vnuk še po pedtesetih lahko začuti energijo stare mame, vsakič ko zagleda staro suho deteljico.
*
Prana je dragocena. Bodimo pozorni in pri sebi redno preverjajmo:
- Kje črpam svojo vitalno energijo?
- Kako ravnam z njo? Kam jo usmerjam?
- Sledim svoji dharmi – življenjskim ciljem in sanjam?
- Kakšna energija bo ostala za mano po moji smrti?