sobota, 08. februar 2025

vezalka.

Zadrževanje yin položaja vezalka, shoelace, je zame zahtevno, ker moji kolki po naravni strukturi sami takoj padejo navzven. To pomeni, da se na primer v metuljčku, badhakonasana, moja kolena spustijo vstran in do tal brez sapice prisile, brez najmanjšega potiska. Ko pa se morajo moji kolki zasukati navznoter, skoraj takoj začutim trk kosti. To se res trdo ustavi in vsak najmanjši potisk tu takoj naleti na fizični upor. Proti kateremu se nima nobenega smisla boriti. Zaenkrat so moje kosti še dovolj trde. Trše od volje, ki bi morda tu hotela vztrajati in jih zlomiti. Vztrajati pri nečem, za kar veš, da je nesmiselno in škodljivo, se najbrž imenuje neumnost, morda norost.

prepusti se toku.

To me takoj ponese na razmišljanje o knjigi, ki jo danes berem. Bekim Sejranović*, ki je rad in tudi veliko je plul po rekah – v družbi Norvežana, Japonca in psa je hotel priti po Savi do Črnega morja, posneli so youtube dokumentarec –, je napisal, da v življenju mogoče najbolje pridejo skozi tisti, ki se znajo prepustiti toku. Pustiti, da te odnese. Brez upiranja. Če ni upiranja, ovira ne ustreza več definiciji ovire, in to se zgodi, takoj ko jo prepoznaš, sprejmeš in se sprijazniš z njo. Metaparadoksalno.

Mislim, da nima smisla delovati proti oviram, ki so večje od nas. Moramo pa pogruntati, katere so manjše od nas. Če tega ne naredimo, postanejo večje od nas?

Torej trk femurja ob medenico se v vezalki pri meni zgodi hitro. Zoprno hitro. Če te nekaj ustavi že na začetku, bi se um rad obrnil stran, ukazal umik telesa iz položaja. Vseeno gledam, kaj je tu lahko zame. Najbrž ne veliko. Ampak včasih je tudi malo lahko zelo veliko?

rada bi vam vrnila davčno številko.

Res – kateri stav je najbolje zavzeti v življenju? Ne verjamem v nobenega boga z imenom ali svojimi cerkvami (najbrž samo zato, ker me tega niso nikoli naučili, če bi me, bi bilo verjetno drugače). Ampak vseeno sumim v neko višjo silo, ker moram priznati, da se ne spomnim, da bi se kdaj sama odločila, zdaj se bom pa rodila Panetu in Danici, in tudi ne verjamem, da bom sama odločila, kdaj in kako bom zapustila ta svet (sicer sanjarim, da bom potem šla za dolgo živet med mehke bele oblake – ti živiš u oblacima mala –, ampak ne vem, če imam prav). Niti se ne spomnim, da sem kdaj koga zaprosila za davčno številko, pa so mi jo vseeno dali. Zdaj naj se torej prepustim temu toku tukaj? Kot najbolje vem in znam. Ni lahko, če smem priznati. Dlje kot živim, manj se mi ljubi poslušati in upoštevati družbeno sprejemljive norme, predpise in zakone. Jaz bi izbrala precej drugačno ureditev, napisala čisto drugačne zakone, si izmislila druge predpise in neobvezne šole. Ampak meni niso zaupali ureditvenih in legislativnih zadolžitev, sama se pa tudi nikoli nisem grebla za njih.

vseeno je, kaj mislijo drugi.

Bekim ima prav. Če sem invalidka, begunka, rakava bolnica, me to samo po sebi vrže v tak življenjski tok s tako malo alternativami, da se je torej za kar najmanj trpljenja mogoče res najbolje samo prepustiti. Ne se vdati, ampak prepustiti se. Bekim je že moral kaj vedeti o tem, ker je živel življenje bosanskega begunca na Norveškem.

Če sem pevka brez posluha in se še naprej silim postati pevka, bom nekakšno pevsko kariero imela, kljub temu da ne bom nikoli dobra pevka. Večina ljudi me bo gledala s pomilovanjem, hudobnejši z zasmehom, poslušal me pa ne bo nihče. Samo jaz bom mislila in verjela, da sem pevka. Pa sem, ali nisem? Če se prepustim, sem. Če se ne, nisem.

Če bi imeli manj strahu in se manj primerjali z drugimi, manj želeli ubogati socialna pričakovanja in ustaljene sprejemljivosti, bi se nam bilo precej lažje prepustiti življenjskemu toku.

odvezana vezalka.

Čas je, da v vezalki – shoelace – zamenjam nogi. Leva pokrčena noga je nekoliko lažje pred desno. Je to morda znak, da v resnici nikoli ni vse tako zajebano, kot najprej zgleda? In ko sem prepustim, postane dokaj lepo, čeprav moja vezalka ni (in nikoli ne bo) prav trdno zavezana. Jaz sem po naravi metulj, ki rad leta na široki svobodi. Ampak tudi v tesno zvezani vezalki nekateri najdejo svobodo. Kakor kdo. Jaz bolj malo. Ampak toliko mi pripada.

[*Bekim Sejranović, Tvoj sin Hucklberry Finn]

post scriptum istega dne.

Razmišljam še naprej. Ne, ne spomnim se, da bi si sama izbrala te kolke, ki jih imam. Niti obraza, ki ga imam. Čeprav bom vse življenje v tem telesu, s temi kolki in s tem obrazom.

Španka z Balkana.

Spomnim pa se, kako sva se z Ano enkrat sprehajali po naši poti h Kolpi in srečali Jima. To je bil Škot, ki si je v naši vasi kupil hišo. Ko se je veselje ob ugodnem nakupu poleglo, so se pokazale pasti, ki jih stari Škot ni predvidel. Jim ni mislil, da bo imel med vaščani tako malo (no, v resnici skoraj nič) sogovornikov in prav zaradi tega si tudi jaz nisem mislila, da bom kdaj na Škotovem obrazu lahko uzrla pristno žarečo srečo tibetanskega meniha. Pa sem jo, Jim se je osrečil vsakič, ko se je v vasi lahko s kom pogovarjal v angleščini. Ogovoril naju je in zelo natančno je hotel vedeti where are you from. Morala sem mu celo pojasniti, da sem from house number 19. Škotove obrazne poteze so otrdele, ker se je takoj spomnil, da me je pozabil. Vedela sem, da je jezen na mojega moža, ki enkrat ni hotel prekiniti kosila in taisti trenutek odhiteti popravljat puščajočo Škotovo pipo. Zato je starec naš maison v celoti izbrisal z vaškega zemljevida in se po tistem ni nikoli več prikazal pri nas. Ob našem srečanju je ta zamera še živela v njem, ker se je toliko bolj vneto posvetil Ani, and where are you from? Ana se ni spustila v podrobnosti, da je njena mama Hrvatica in oče Srb, omejila se je samo na kraj bivanja – Ljubljana. 

But you look so spanish to me! Ano (in mene) je Jimova ugotovitev zabavala. Ana ima lepe črne in zelo dolge lase, spete v eksotično figo na vrhu glave. (Verjetno res obstajajo Španke s tako frizuro, ki jih je Jim kdaj videl kje na kakšnem svojem dopustu.) Ko sva se vrnili v house number 19, je Ana povedala možu, kako so jo zamenjali za Španko. Ni rekel drugega kot »zgleda, da ta Škot še ni bil na Balkanu.«

prepusti se toku.

Obraza si nismo izbrali sami. Kakšen se bo zdel drugim in kaj bodo mislili o njem, je njihova stvar. 

Tudi če bi ga izbrali sami, bi bilo enako.