V jogi sedeče asane veljajo za najzahtevnejše med vsemi, čeprav tudi ležeče niso prav lahke. Navidezno paradoksna in površna trditev začudi vsakogar, ki še ni poskusil dlje časa sedeti na tleh brez opore. V jogi je izhodiščna asana sedeči položaj, ki so ga rishiji uporabljali za meditacijo. Raznovrstne in številne asane so se razvile šele veliko pozneje, ker so jogijski svetniki ugotovili, da mora biti telo v odlični fizični formi, da lahko brez škode prenaša dolgo sedenje.  

Ko mi je lani pozno jeseni zvečer na dvorišče zašla skupinica treh mladih begunskih fantov, /ta črni ali črnuhi jim skoraj brez izjeme pravijo v našem okolju/, da bi vprašali po trgovini. Pa ne samo da je bila ura že prepozna za trgovino, pri nas trgovine ni niti takrat, ko so povsod drugje odprte. Mi trgovine nimamo. Na mojo domnevo you must be hungry so odgovorili samo s pogledi. S pogledi, ki so čakali, a ničesar pričakovali. Kot bi nemo spraševali – kaj se pa tebi zdi; čakamo, da vidimo, kaj boš storila. /Malo pozneje mi bodo povedali, da na poti naletijo na vsakršne ljudi./ Zato si predstavljam, da se človek begunec hitro navadi raje malo počakati, preden se odzove in kaj na glas izreče. Odgovorila sem si sama, na hitro naredila fritato, popekla kruh, se vrnila s polno ponvijo, medtem pa se je omizje povečalo še za dva nepričakovana jedca in rekla sem, da grem po dodatni pribor in krožnike. No no no, ni treba, mi jemo z rokami iz skupne posode. Lepo, čeprav z veliko neke naporne teže v zraku, je bilo gledati, kako so njihovi prsti delovali kot nežne žive vilice, ko so s kruhom zajemale jajčno jed in si jo nosile v usta. In sedimo na tleh, je v zadovoljnem smehu dodal eden izmed njih, nam je čudno sedeti na stolih ob mizi, mi vedno sedimo na tleh, ko jemo. Vsi smo se nasmehnili. Njih pet sigurno z bolečo nostalgijo po domu.

Mišičje trupa mora biti v dobri formi, da lahko telo sedi s pokončno hrbtenico. Sedenje na tleh to konkretno spodbuja, sedenje na stolu z naslonjalom pa je neverjetno hinavska potuha, ki nas počasi, a zanesljivo pohablja, transformira v pokveke.  

Znati sedeti.

Eno je telesna muskulatura. Če so mišice dovolj močne, telo lahko prenese daljše sedenje brez umetne opore. Drugo pa je komponenta, ki je ujeta v telesu in pogosto noče, ne zna ali ne zmore mirovati. Um je močna nevidna sila, ki je pogosto še težje pri miru kakor telo.

Kako sta povezani gibkost telesa in gibkost misli?

Ali ljudje, ki se veliko premikajo, tudi veliko mislijo? So to ljudje, ki že v izhodišču občutijo več miselnega nemira in imajo zato večjo potrebo po gibanju? So zaradi fizičnega gibanja tudi mentalno agilnejši?

Ali ljudje, ki se ne gibajo, sedijo in mirujejo tudi v mislih? Mislijo manj? Občutijo večjo mentalno mirnost? So zaradi telesne statičnosti sposobni večje mentalne zbranosti, ali so zaradi nje samo še bolj otopeli? Jih telesna statičnost ustavlja, ovira tudi mentalno?

Kaj se dogaja z možgani med gibanjem? Podzavedni živčni impulzi skeletu in mišicam noge gibljejo tako, da hodijo, tečejo, kolesarijo, plavajo, surfajo, supajo in marsikaj novega si človek stalno izmišlja, da se lahko zamoti ali osmišlja s športom. Verjetno si misli, da bo tako prelisičil svojo pamet, da bi se potem na koncu izčrpan, a fino prepojen z endorfini, ki se izločijo po telesnem naporu, počutil odrešenega. Ampak baje pride do navala endorfinov, tudi ko se nažremo temne čokolade.

Kaj se dogaja z možgani med sedenjem? Med mirovanjem je nevidna sila uma, kot bi bila še aktivnejša in močnejša, kot bi se hotela narediti vidno, zato je treba znati ustaviti misli, sicer občutimo prevelik notranji nemir. Telo je posoda, ki ne dovoli prevelikega vrenja, brbotanja misli v sebi.

Moja soseda je stara 85 let in zadnjih 20 let večinoma presedi cele dneve v svoji majhni hiši. Dnevno naredi nekaj korakov med pohištvom v dveh majhnih sobah. Veliko moli in bere molitvenike. Velik del dneva presedi ob oknu in gleda vrabčke, lastovke, čebele. Naučila se je, kako ustaviti misli in umiriti duha.

Moja nekdanja soseda iz mesta pa je imela dolgo obdobje, ko smo jo vsi imeli za super športnico, saj je vsak dan pretekla dolge razdalje. Gnala se je v zahteven tek, si vedno znova postavljala časovne omejitve, ki jih je morala dosegati in potem spet presegati.

Po ločitvi od moža ni nič več tekla. Rekla je celo, saj nisem neumna, da bi tekla. Saj tudi prej ni bila neumna, le nevidna sila v njej ni bila več tako vznemirjena, da bi telo moralo naporno teči in jo s tekom pomirjati.

Telo je posoda, s katero je treba znati sedeti.

In je tudi posoda, v kateri je treba znati sedeti.

Čeprav ne znam odgovoriti, ali telo poganja um ali um poganja telo.

Begunci, ki so se ustavili na mojem dvorišču, so bili iz Maroka. Rekli so, da želijo priti do Španije. Ne vem, do kam so res prišli. Še manj vem, kje so zdaj in kako so. Skoraj verjetno pa jim tudi tam pravijo ta črni ali črnuhi in če bodo želeli ostati in živeti zunaj svoje domovine, bodo tudi oni počasi nehali znati sedeti na tleh.