Mlada (in stara) dekleta vsakih nekaj tednov za več ur potrpežljivo obsedijo pri izbrani manikerki in pedikerki, da jim zgelira/zgelishira/nalepi nohte in jih spreminja v včasih prav osupljive stvarine barv, oblik in dolžin, pod katerimi morajo potem živeti. Z lahkoto si predstavljam, kako je za njih vsak zlomljen ali pred naslednjim terminom poškodovan noht silovit vir slabe volje. Taista mlada (in stara) dekleta redno obiskujejo tudi oblikovalke, zarisovalke obrvi, izdelovalke trepk, depilerke s kremami, voski in laserji. Uporabljajo filerje, liftinge, korekture na različnih delih telesa.

Skratka, koledar natrpan z rednim investiranjem v videz.

Slišim svoja sinova (starost 20 +), da za komentar tovrstno doterane urejenosti deklet (starih in mladih) uporabljata pomenljive opise, kot so »raketa«, »avion«, »porsche«, »jahta«. Nedvomno samo roba visokega cenovnega ranga.   

Stremljenje k »tovarniško dodelanemu« videzu diktira trenutna silovita moč sveta všečkov, filtrov, primerjava in pehanje s popolnimi podobami na družbenih omrežjih in v medijih.

Nič ni narobe s tem, da skrbimo za svoj videz.

Narobe je, ko/če to postane vse, kar vidimo in kar šteje. Ker je naravnost groteskno, kako se zunanja urejenost teh mladih (in starih) dam skoraj dosledno preslikava v kaotično notranjo neurejenost – strah, nervoza, tekmovalnost, tesnoba, depresija, prehranske motnje.

In kar je usodno – ne znajo povezati vzroka in posledice. 

Notranja urejenost namreč nima nobene potrebe po impresioniranju drugih z nečim, kar smo kupili z denarjem.  

{C. Bukowski se je spraševal, kako bi ženske svetu pokazale svojo zunanjo lepoto, če bi bil ta slep.}