Ne vidimo vsega, kar je

Jogijska anatomija je zame očarljiva, ker je izčrpna, a mistična hkrati – kot kakšna orientalska pripovedka, v kateri, kljub temu da pove vse, ostaja še ogromno skritega.  

Joga razlaga človeško anatomijo po modelu panchamaya kosha – petih telesnih koš, plasti ali ovojev in poudarja njihovo medsebojno odvisnost in prepletenost. Tako najbolj zunanja telesna plast (fizično otipljiva in vidna annamaya kosha) kot energijska plast (pranamaya kosha) imata neposreden vpliv na našo srednjo telesno plast – mentalno ali umsko (manomaya kosha).

Od stanja našega energijskega telesa je odvisno stanje našega mentalnega telesa. Ampak velja tudi obratno – od kondicije našega uma je odvisno, kakšna bosta naša energija in fizično telo. Če si zamisliva vrvico, katere en konec zavežem okoli svojega zapestja, drugega pa okoli tvojega, bosta obe roki dobro čutili vsak najmanjši premik na obeh straneh vrvice. Enako medsebojno občutljive so vse naše telesne plasti.

*

Um preko čutil neprestano sprejema informacije iz okolja; vsi podatki se zbirajo v njem. Pomembno je, da zna izbirati informacije, ki so za nas koristne. Se opirati na podatke, ki so nam res potrebni in s katerimi lahko v življenju kaj dobrega naredimo. Negativno pogojen um (daurmanasya) nas pri tem ovira veliko bolj in bolje, kot bi znal katerikoli državni birokrat. Ne pravim, da moramo razmišljati samo pozitivno. Pravim, da moramo vedeti, kako razmišljamo, kaj počne naš um in kaj s tem povzročamo sebi in drugim.

Zakaj se pogosto ne znamo sami izkopati iz slabega mentalnega počutja?

Ni važno samo, katere informacije so nam sploh na razpolago, bolj je važno, kaj z njimi naredimo, kako jih interpretiramo in koliko pozornosti jim namenjamo.

Čeprav vemo, da smo pod stresom, da nimamo prave energije ali volje, da nas razjeda tesnoba, žalost, jeza ali katero koli drugo škodljivo čustvo, si največkrat ne znamo pomagati sami, čeprav bi si lahko. Četudi že zmoremo dovolj samorefleksije, pogosto nismo dovolj resnicoljubni (satya), raje malo zamižimo in se obrnemo proč – stran od sebe. Največja in najpogostejša napaka. Samo s skrupulozno pozornostjo na svoje vsakodnevne misli, na načine mentalnega odzivanja pridobimo nadzor nad svojim umom; sicer nemočno ostajamo pod njegovo diktaturo, njegove žrtve, ker ga ne znamo (u)krotiti. Zdi se mi, da ga je težje krotiti kot veter, se Krišni potoži Arjuna v Bhagavadghiti.

Iztočnico za nasvet jemljem iz Grimmove pravljice, v kateri se hudobna stara kraljica. saj veste, o čem, pogovarja z zrcalcem.

Praktična vaja

Če bi lahko svoje mentalno telo na enak način videli v ogledalu, kot vidimo svoje fizično telo – z vsemi jeznimi, zavistnimi, požrešnimi, prestrašenimi, razočaranimi in drugimi suženjskimi mislimi – katerih izmed njih bi se hoteli najprej znebiti? Z vsemi lepimi, dobrimi, spodbudnimi, hvaležnimi, radostnimi, velikodušnimi mislimi – katerih bi hoteli imeti še več? Kakršni večinoma smo, verjamem, da bi jih hoteli in hiteli polepšati za vsako ceno, magari umetno, enako kot počnemo s fizičnimi telesi. Ker zaradi podivjanega uma verjamemo, da je pomembneje, kako izpademo pred drugimi kakor sami pred sabo. Velika in pogosta napaka.

Vsi vemo, kaj je stari hudobi iz pravljice, ki je hotela biti najlepša v deželi, odgovorilo zrcalce. Najlepša v deželi je imela tudi lepe misli (čisto mentalno telo).

Zato postojmo in se nežno, a vztrajno sprašujemo:

Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera moja misel najlepša v deželi je tej …

Če želiš vaditi s podporo, se pridruži avtorskemu programu YogaRelax, ki poteka online, ob sredah zvečer.